Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje najboljše učinkovitosti spletne strani.
Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Za več informacij kliknite tukaj

Weber Saint-Gobain - Official website of the company

Splošni napotki za izdelavo fasade

Dobra priprava in poznavanje osnovnih pravil pri vgradnji fasadnih sistemov prihrani stroške in čas pri gradnji. Kvaliteta materialov brez upoštevanja pravilnih postopkov vgradnje ni in ne more biti jamstvo za kakovostno delovanje fasadnih sistemov. Samo pravilna vgradnja je jamstvo za optimalne rezultate brez neprijetnih posledic. Tako pri načrtovanju, kot pri vgradnji je potrebno poznavanje osnovnih pravil, ki so predpogoj za doseganje željenih rezulatov.

Posebna opozorila pri izdelavi fasade

• Temperatura pri izvedbi: vsaj +5° C podlage in zraka.
• Izogibamo se delu ob neposrednem osončenju, pri močnem vetru in dežju.
• Dodajanje primesi ali aditivov ni dovoljeno.
• Lepila ne smemo nanašati na fasadne plošče, ki so bile dalj časa (2 tedna) izpostavljene UV sevanju (porumenele ali obledele plošče). Take plošče ponovno obrusimo in odprašimo.
• Pred nanosom naslednjih slojev upoštevamo min. 2 – 3 dnevni čas sušenja (ob temperaturi 20° C) pri čemer je pomembno, da je površina enakomerno suha (brez bolj vlažnih, temnejših lis).

 

Splošna navodila pri izdelavi fasadnega sistema in vgradnji fasadnih materialov

Za lepljenje je primerna vsaka podlaga, ki jo opisuje standard ÖNORM B 6410. Take podlage imajo največ 1 cm velike neravnine na 4 m.

Upoštevamo protipožarne predpise veljavnih gradbenih norm. Pri gladkih podlagah (npr. beton) nanesemo lepilo po celotni površini z zobato gladilko z najmanj 12 mm širokimi utori in zobmi.

 

 

 

Podlaga na pogled ne sme kazati nikakršne navlaženosti. Novovgrajene omete pred lepljenjem izolacijske obloge sušimo vsaj 1 dan za vsak mm debeline, starost betonske podlage naj bo vsaj 1 mesec v normalnih pogojih: (T = +20º C, rel. vl. = 65 %). Ravnost podlage: ± 0,5 cm/ 4m. Izravnavo večjih neravnin je potrebno izvesti z ometavanjem, nikakor pa ne z debelejšim nanosom lepila. Različne debeline podlage imajo lahko za posledico različno hitro sušenje zaključnega sloja in posledično niansno odstopanje.

 

 

Vsi priključki, zaključki, preboji in detajli so planirani tako, da so izvedljivi in vodotesni na zatekanje meteornih vod. Zaključni sloj mora biti prekinjen na gradbenih stikih, kjer bi lahko prihajalo do dilatacijskega delovanja. Zaključne sloje ni priporočljivo nanašati na horizontalne podlage, kjer se zadržujejo meteorne vode.

Zaradi neposredne povezanosti so zaključni sloji odvisni od kvalitete podlage, na katero so nanešeni. Zaključni sloji so prilepljeni na podlago skozi kombinacijo absorbcije in mehanske vezave. Rahlo omočenje podlage pred nanosom (npr. mineralnih ometov) lahko kontrolira preveliko absorbcijo, vendar izdatno omočenje lahko predstavlja težavo.

Pogosto prihaja do nastanka razpok na zaključnem sloju zato, ker podlaga (armirni sloj) ni popolnoma suha. Ker so zaključni sloji vezani s podlago to pomeni, da se tudi gibljejo z njo. Nedokončan proces sušenja v armirnem sloju ima za posledico krčenje podlage. Podlaga mora biti pred nanosom zaključnega sloja zrela, suha in stabilna.

Po smernicah je pri novogradnjah na opečne in betonske zidake dovoljeno lepljenje brez dodatnega sidranja, do višine 3 etaž, pri čemer mora biti zagotovljen nanos lepila na vsaj 40 % površine izolacijske plošče. Stiroporne plošče ne lepimo točkovno saj prosto kroženje zraka med ploščami in podlago zmanjšuje toplotno izolativnost. Lepilo nanašamo po robovih plošče, s čimer preprečimo kroženje zraka. Od ravnosti in kvalitete podlage ter od izkušenosti in spretnosti izvajalca del je odvisna vgradnja plošč na preklop.

Lepilo se nanaša po robu plošče v širini cca 5 cm. Po sredini plošče nanesemo lepilo na najmanj 6. mestih oz. potegnemo najmanj 3 vzporedne črte širine 5 cm. Nanos lepila na ploščo ne sme biti debelejši od 2 cm. Pri popolnoma gladkih podlagah se lepilo lahko nanaša po celi površini stiroporne plošče v debelini 1 cm.

Plošče je potrebno prilepiti na podlago nemudoma po nanosu lepila. Na lepilu, ki je predolgo nanešeno na izolacijsko ploščo, se ustvari film, ki deluje kot ločilni sloj.

Osnovni ometi in estrihi na notranji strani objekta morajo biti pretežno suhi in zračeni. Pri ogrevanju prostora lahko prihaja do povečanega vdora vlage v zidove zaradi parcialnega tlaka. Vlaga se zato nabira v izolacijski plošči in pod zaključnim slojem, kar znižuje funkcijo toplotne izolativnosti fasadnega sistema. V kolikor je obremenitev z vlago dolgotrajna, lahko pričakujemo mehurjenje zaključnega sloja in luščenje.

 

Izolacijske plošče polagamo z zamikom. Plošče se morajo tesno stikati. V fuge širše od 2 mm je potrebno vstaviti trak ekspandiranega polistirena (stiropora) ali pa vbrizgati peno za zapolnjevanje razpok ter jo poravnati z ravnino plošč.

 

Posebno smo pozorni pri pravilnem polaganju plošč okoli okenskih odprtin, kjer plošče lepimo na fasadno površino tako, kot je prikazano na sliki (ploščo zarežemo v obliki črke L).

 

Pritrdilni elementi morajo biti izdelani brez toplotnega mostu. Za sidranje potrebujemo rezkalnik, s katerim izdolbemo luknjo v izolacijsko ploščo in hkrati zavrtamo v podlago. Odstranimo prah iz vrtine z močnim vpihom. Vstavimo sidro in ga pokrijemo z izolacijskim vložkom.

Vgradnja oken, okenskih polic in drugih priključkov mora biti izredno natančna in v skladu z evropskimi predpisi. Nepravilno izdelani priključki in zaključki so velikokrat vzrok poškodb fasadnih sistemov in razvoja alg ter plesni.

Pri starih zgradbah pred vgradnjo fasadnega sistema odpravimo vzroke za dvižno (kapilarno) vlago, izcedke soli itd.